|
Nekoč dijak, danes …
Gospod Anton Pepevnik je ravnatelj Višje prometne šole in direktor Prometne šole Maribor. Na naši šoli je že zelo dolgo, saj opravlja že drugi mandat ravnatelja, z letošnjim šolskim letom pa je prevzel tudi mesto direktorja Prometne šole Maribor.
Omenila sem že, da vas pozna malo dijakov, najbolj vas poznajo študenti, ki vas srečujejo na Višji prometni šoli. G. direktor, kako bi se opisali, kaj je tisto, kar je pri vas najbolj razpoznavno, drugačno?
Ja, na hodniku sem najbolj prepoznaven po svojem značilnem glasu. Imam namreč zelo hripav glas. Pogosto sem glasen, vendar s tem ne mislim, da sem aroganten. Lahko bi se izrazil, da sem zelo prijazen starejši možakar. Druga stvar, po kateri bi me lahko mogoče spoznali, je, da sem tudi sam daljnjega leta 1969 obiskoval to srednjo šolo, jo uspešno končal, nato sem študiral ter v tej stroki nadaljeval. Leta 1991 pa sem se sem vrnil kot učitelj strokovnotehničnih predmetov.
Predvsem bi me lahko prepoznali tudi po tem, da sta strokovno izobraževanje in strokovno znanje povezana z mano. In tisti, ki me že poznajo, vedo, da je prepoznavni znak tudi to, da sem človek, ki si prizadeva in živi za to, da bi se Prometna šola, tako Višja kot Srednja, razvijali strokovno. To je v smeri promet, kjer predavamo, izobražujemo promet ali logistiko in le-to dograjujemo z nekaterimi novimi programi iz te stroke. Menim, da je strokovnost pomembna, saj izrecno poudarjam tudi svojo strokovnost, to je promet, področje, iz katerega sem doktoriral.
Vidim, da ste s to šolo povezani že zelo dolgo.
Ja, že od leta 1969. Potem si pa izračunajte, kako dolgo je to (smeh).
To šolo ste obiskovali kot dijak, verjetno imate veliko spominov na srednješolska leta. Bi nam kot dijakom zaupali, če ste morda kaj »ušpičili«? Morda se spomnite kakšne anekdote?
Ja. Oh, seveda smo ušpičili. Saj hvalabogu dijaki, jaz vedno rečem, ker sem tudi jaz bil dijak, morate biti tudi kdaj malo nagajivi, vendar s pozitivnim predznakom, torej, da ušpičite in si dovolite stvari, ki ne bodo škodovale celotni skupnosti, ampak da so to stvari, ki vas bodo samo nasmejale. Tudi mi smo bili takšna generacija, ki smo ušpičili marsikaj. V razredu smo bili sami fantje in vedno nam je primanjkovalo deklet. Logično pa je, da v mladih letih vsakega mladega fanta in dekle tudi bolj »razganja« in smo si izmislili in umislili, da smo priredili zabavo, kamor smo povabili dekleta iz takratne Srednje pedagoške šole. Ko smo to pripravili, smo jih presenetili z nastopom v obliki raznih »aktivnosti« (stvari), o katerih na tem mestu res zdaj ne bi želel govoriti, saj veste, da smo tem dekletom pač nakazali, da pričakujemo od njih nekaj več in ne samo ples. Recimo, to je ena taka anekdota, tako smo takrat razmišljali o teh stvareh.
Večino časa preživite v šoli. Kaj pa v prostem času? Imate kakšen hobi, s katerim se morda ukvarjate?
Da, res je, delo me resnično okupira; sedaj, ko sem prevzel tudi mesto direktorja Zavoda, me že s prvim septembrom. Vem pa tudi, da moram biti zdrav in v kondiciji, ne samo v fizični, temveč tudi umski. A eno je povezano z drugim, umske kondicije ne dobiš brez fizične kondicije. Zato se trudim, kolikor lahko, da se v svojem prostem času ukvarjam s »skvošem«. Pogosto pa se s soprogo odpraviva na zelo dolge sprehode in se na tak način polnim z novo energijo, da lahko dobro opravljam svoje delo. Vendar moje delo ni tako strogo vezano izključno na šolo, ker veliko stvari za šolo opravim tudi doma. Zato menim, da je zelo pomemben ta prosti čas, ki si ga vzamem res zase.
Za konec najinega pogovora bi morda zaželeli dijakom kaj povedali, sporočiti?
Kaj zaželeti dijakom? S tem mislim vse tisto, kar si sami želijo/želite. To je tudi moj moto. Namreč, kar si želim, ampak res srčno želim in je to moj cilj, to tudi ustvarim. V kolikor imate tudi vi srčno željo in cilje, da dokončate izobraževanje in študirate v tej stroki še naprej, boste to dosegli, samo verjeti morate svojim ciljem. Pomembno je tudi, da ste z okoljem, v katerem bivate, v katerem se izobražujete, povezani, in potem pridemo na vrsto mi, pedagoški delavci te šole, da vas usmerjamo, vam svetujemo.
Hkrati pa bi vsem dijakom šole želel, da bi se v naših prostorih dobro in varno počutili in da bi šolo zapustili z znanjem, ki ga boste s pridom uporabili tudi v svojem privatnem življenju, predvsem pa pri iskanju službe ali nadaljevanju študija.
In še zadnja želja, ki bi jo rad izrazil in vam jo položil na srce: Dijaki, vse to, kar ustvarjate z nami tukaj, verjemite, dosegate z zelo kakovostnim pedagoškim zborom. Upam si trditi z vso odgovornostjo, da ima naša Prometna šola - Srednja prometna z dijaškim domom ter Višja prometna šola - s področja izobraževanja prometa najboljši strokovni kader; trudimo se, da je pedagoški proces, ki ga vodi ta strokovni kader, zasnovan na sodobnih metodah izvajanja. V to sem prepričan in vas spodbujam, da to tudi izkoristite, bodite »tečni« in zahtevajte od učitelja, da vam da največ, verjemite, ne bo vam žal, da boste to uporabili v svojem življenju. Povem vam, to je resnica.
Zahvaljujem se vam za namenjen čas in vam želim veliko potrpljenja, mirnih živcev, kakovostnih sodelavcev ter uresničitev ciljev nadaljnjega razvoja Zavoda.
Dr. Anton Pepevnik,
ravnatelj Višje prometne šole
in direktor Prometne šole Maribor
Pripravila: Gordana Kokot
|
