VSAK PO SVOJE HITIMO SKOZI ČAS IN PUŠČAMO SLEDI…

Imeli sva svoj začetek. Začetek iskanja, odraščanja, spoznavanja in zaljubljanja. Začetek vsega. Najin začetek življenja v srednješolskih klopeh. Odločili sva se, da tudi drugje. Stran od domačih. V dijaškem domu Prometne šole Maribor. Najin dijaški dom nama nudi vse, kar sva pričakovali, ko sva se odločili zanj. Od karte za avtobus, do izjemno zanimive lokacije, saj je v bližini vse, kar si želiš. Eden od razlogov je tudi v zgodbicah, ki sva jih slišali o dijaškem. Želeli sva si, da bi tudi midve spadali vanje.

Dijaški dom je tako postal kraj, kjer sva iskali sami sebe in kjer sva izbirali in določali vrednote, ki nama bodo pomagale v življenju. Ker naj bi okolje vplivalo na posameznika, sva bili sprva zaskrbljeni, kako bo življenje v dijaškem domu vplivalo na naju. Naredilo naju bo drugačni. Drugačni od tistih, ki so si tik pred zdajci premislili in se odločili za kakšen drug dijaški dom. Čeprav nas je bilo veliko, sva v svoj svet, v katerega spada tudi dijaški dom Prometne šole Maribor, spustili le ljudi, ki so nama bili blizu. Nama bili enaki. Morda sva bili na začetku prestrašeni. Verjetno sva bili le malo manj samozavestni kot zdaj. Zagotovo pa septembra nisva bili tako odgovorni, zreli in odločni. Postavili sva si cilje, ki naj bi v prihodnosti najbolje odražali najin potencial. Na vse to bo vplival dijaški dom, ki ga predstavljava midve, sostanovalci in vzgojitelji. Dijaški dom Prometne šole Maribor od nas zahteva in nas uči, da pokažemo svetu, kdo v resnici smo. Sem sva prišli, ne da bi vedeli, kaj iščeva. Verjetno sva iskali sami sebe. Tukaj sva našli tisto energijo, s katero sva lahko postali to, kar sva vedno hoteli biti. Samozavestni, odločni, iznajdljivi, pripravljeni na vse. Niso se še nama izpolnile vse želje o ljubezni, prijateljstvu, temveč nekaj mnogo večjega. Zrastli bova. V višino, širino, predvsem pa v globino. Najpomembneje pri vsem tem pa je, da bova po vsem tem še vedno rastli. Ne bova še dosegli vsega in zavedava se, de se bodo vedno znova pojavljali novi cilji in sanje. Zdaj veva, da se ne smeva bati prihodnosti, še najmanj pa sami sebe. Dijaški dom Prometne šole Maribor nama vse to ponuja. Omogočil nama bo, v to sva prepričani, živeti sanje. Počasi spoznavava, da bova morali stopiti v svet, v katerega se nama je še pred septembrom vedno mudilo. V svet odgovornih. V svet odraslih. Zdaj bi spet kar naenkrat radi ostali tam, kjer sva nekoč bili nezadovoljni, kjer so vsi z vseh strani skrbeli za naju. V dijaškem domu Prometne šole Maribor za naju še vedno lepo skrbijo in pazijo, da se nama nič hudega ne zgodi.

Veva, da mora vsakemu začetku slediti konec. Vendar naju pred koncem čaka še veliko lepih in prijetnih dni v okolju, kot nama ga ponuja dijaški dom. Poskušali se bova spomniti vsega, kar sva in bova še doživeli. Spomnili se bova tudi najinih neuspelih poskusov, da iz sebe narediva človeka, ki je sposoben biti tiho več kot 10 minut. Na te spomine bova ostali dolgo navezani. Na ljudi, ki naju osrečujejo, na ljudi, ki sva jih osrečili midve. Na ljudi, ki so naju varovali, na ljudi, ki sva jim nagajali. Na ljudi, ki so naju razočarali, na ljudi, ki sva jih razočarali midve. Verjetno ima v vsej tej najini čustveni nabitosti, tako se počutiva sedaj, ko ta spis piševa, prste vmes puberteta, ampak tako se počutiva, ko pomisliva, kakšne spomine bova imeli čez nekaj let, ko naju več ne bo tukaj. In bodo za nama druge, nove generacije upornikov najine vrste.

Življenje v dijaškem domu je obdobje nemira in številnih želja po drugačnih, naših idealih. Tukaj bova pridobili veliko znanja, izkušenj, ki nama bodo pomagale pri nadaljnjih odločitvah o življenju, ki si ga bova izbrali. Zavedava se, da to ne bo za obe enak svet, vendar bo za vsako popoln. Saj si vsak naredi svet takšen, kakršnega si želi. Tudi nama bo to uspelo, če bova le zaupali vase, kot naju tukaj v dijaškem domu učijo. V najin svet ne bova spuščali ljudi, ki so drugačni od naju. Takšnih, ki po najinem mnenju ne sodijo v najin svet. Najin svet je zdaj svet v dijaškem domu, ki v naju vzbuja občutek varnosti, zadovoljstva, sreče in veselja. Vedno nama ponuja ramo, na kateri se lahko zjočeva. Vendar sva kljub temu svobodni kot galeb, ki ob sončnem vzhodu in zahodu leti nad gladino najčistejšega in najlepšega morja.

Če si v dijaškem domu Prometne šole Maribor, si drugačen. In to misliva v najbolj pozitivnem smislu, kar je mogoče. Drugačni smo med sabo že ljudje, ki tukaj preživljamo čas, ko nismo v šoli. Dijaški dom nam ponuja veliko različnih dejavnosti. Vsi bi lahko igrali odbojko, nogomet, obvladali prijeme v judu ... Dijaški dom brez športnikov in umetnikov, takih ali drugačnih, ne bi bil isti.

Ko bova vse to prestali, se bova verjetno zavedali, da so vsi ljudje, od tistih, ki so zaviti v šale, ki nosijo skejterske hlače, mini krilca, pa do tistih, ki so v pisanem ali črnem, na nek način vplivali na naju. In čez nekaj časa bo konec. Vse, kar morava narediti je, da teh nekaj let, ki jih bova še preživeli tukaj med ljudmi, ki sva jih spoznali letos in jih bova še nekaj naslednjih let, preživiva karseda zanimivo. Vsa prijateljstva, ki sva in jih bova uspeli zgraditi, kar sva in bova dosegli, vse, kar sva in bova še doživeli. Na to bova nekoč ponosni in z veseljem bova povedali, da sva najlepše trenutke najine mladosti preživeli tukaj. V družbi »najinega dijaškega«. Dijaškega, ki nama je dal res vse, kar sva potrebovali. Pomagal nama je utrditi samozavest, zaupanje vase. Dijaški dom Prometne šole Maribor je res postal najin dom. Tukaj sva našli sami sebe. Našli sva svojo ljubezen. Našli sva svoje sanje.

Kaja Forneci in Sanja Potrč

II. gimnazija Maribor

Dijaški dom Prometna šola Maribor