Že v jeseni smo  Tadej Vrhovšek, Žan Senčar, Aljaž Divjak in Miran Rebernik začeli razmišljati o temi seminarske naloge v sklopu mature in se odločili za obnovo starodobnega vozila, popularnega »hrošča«. Odločitev  ni bila lahka. Nismo si niti predstavljali, da bomo svoje znanje uporabili pri obnovi starodobnega vozila. Odločili smo se namreč, da bomo pokazali nekaj zanimivega, in sicer v praksi. Nad našo zamislijo je bil navdušen tudi naš mentor, saj se kaj podobnega v zgodovini šole še ni zgodilo. In hrošč je bil spet v delavnici. Razstavljali smo ga ob petkih po pouku. Sprva je bilo videti, da bo hrošč končan v dveh mesecih. Ker je morala biti na prvem mestu še vedno šola, smo se največkrat dobivali ob koncih tedna. »Žrtvovali« smo tudi zimske počitnice. smo dali za to, da bi bil naš lepotec čim prej na ogled in usposobljen za cesto. Tadejev oče, Konrad Vrhovšek, nas je ob delu spodbujal z informacijami, zamislimi in dobrimi nasveti ter nam v trenutkih obupa stal ob strani. Po petih mesecih trdega dela nam je uspelo nekaj, o čem smo lahko le sanjali. Naš lepotec je vozen, registriran, predvsem pa varen.                                                                                                                    Žan Senčar, 4. c